Slovenija - Narobe Svet

Po uspešno zaključenem študiju na Pravni fakulteti v Ljubljani sem na slovenska višja sodišča poslala prijavo za opravljanje sodniškega pripravništva. Na odgovor sem čakala mesece. Sprejemanje pripravnikov v delovno razmerje je zaradi pomanjkanja finančnih sredstev začasno zamrznjeno, se je glasila obrazložitev, zakaj kljub visokemu povprečju (ki je glavni kriterij za prednostni sprejem) do pripravništva nisem mogla.

Čakanje sem si popestrila tako, da sem odšla na podiplomski študij na Nizozemskem, se po njem za nekaj časa zaposlila v zasebnem sektorju, tudi na Nizozemskem, sedaj pa nadaljujem študij kot doktorska kandidatka na pravni fakulteti Univerze Leiden (v Sloveniji imam za kaj takega zaprte možnosti - novih raziskovalcev se ne sprejema, razpisov ni, denarja ni).

A vseeno si po končanem doktoratu želim nazaj in uporabljati svoje znanje v slovenskem pravosodju ali zasebnem sektorju, kot bo pač naneslo. Dom je le dom. Pravniški državni izpit je nujna kvalifikacija za slovenskega pripravnika, sodniško pripravništvo pa najbolj utečena in učinkovita pot do njega.

Zato sem na slovenska sodišča ponovno naslovila prošnjo za opravljanje pripravništva, tokrat sicer brez sklenitve delovnega razmerja, zgolj kot neke vrste zunanja pripravnica, ki jo redno zaposluje drug delodajalec. Ponovno sem zaradi visokega povprečja pristala na vrhu liste. A glej ga zlomka! Tokrat so se sodišča odločila, da zamrznejo seznam s pripravniki, ki ne želijo skleniti delovnega razmerja s sodiščem. Razlog je sicer isti: pomanjkanje finančnih sredstev.

Sodišču sem prijazno odpisala, da se povračilu stroškov v celoti odpovedujem, da sem pripravljena delati povsem zastonj in da je moj edini cilj postati usposobljena pravnica z državnim izpitom. Odgovor sodišča (brez kakršnekoli vsebinske utemeljitve) - naše odločitve ne spreminjamo.

Naključje je želelo, da sem ravno v tem času naletela na izjavo Iva Boscarola, direktorja ajdovskega podjetja Pipistrel, v kateri opisuje svojo izkušnjo s slovensko javno upravo. Takole gre zgodba: "Prek zavoda za zaposlovanje smo zaposlili sodelavko, ki je bila na zavodu kar nekaj časa, zato so nas čez nekaj dni obvestili, da nam pripada neka subvencija. Potem som naredili novo pogodbo in jo za eno leto oziroma nekaj takega zaposlili za štiri ure. Po pol leta je k prišel k meni skladiščnik, rekel, da je pridna in predlagal, da jo zaposlimo za osem ur. Rekel sem super, tudi ženski je to bilo seveda všeč. Sklenili som torej novo pogodbo in to je bil moj največji prekršek. Skoraj bi končal na sodišču, ker sem kršil pogodbo z zavodom in žensko, za katero sem podpisal, da je pri nas zaposlena za polovični delovni čas, zaposlil za osem ur."

Draga moja Slovenija - skrivanje za paragrafi dolgoročno ni rešitev! Odločitve je potrebno SPREJEMATI. Potrebno se je OPREDELJEVATI in se IZJASNITI, kaj je prav (in zakaj) in kaj ni (in zakaj). Pri tem pa je tudi nujno postati bolj pragmatičen! Tudi država mora razmišljati podjetno! 8-urni delavnik namesto 4-urnega je dvakratni doprinos v davčno blagajno in zastonj delo doktorske kandidatke namesto plačanega pripravnika brez delovnih izkušenj je nenadejan profit za sodišče. To je jasno vsakemu z malo občutka za ekonomsko relanost, razen seveda tistim, ki živijo/živimo v narobe svetu ...