3 poudarki afere Patria

Afera Patria je izbruhnila leta 2008. Zanimivo, da sem ravno takrat začela s študijem na Pravni fakulteti in med poslušanjem kazenskega prava pridno vskravala temeljne pravne nauke o pomenu načela zakonitosti, poštenega sojenja in domneve nedolžnosti. Leta 2015 se zdi, da se bliža njen epilog, pa četudi morda le na račun zastaranja zadeve. Sedaj lahko nanjo zrem s precej distance, več razumevanja in z nekoliko drugačne, recimo rahlo holandske perspektive.

Zdi se, da se v Sloveniji vsi zdijo poklicani za komentiranje te zadeve. Ne le vsi mogoči pravni strokovnjaki in novinarji od A do Ž, tudi državljani, za katere se mi zdi, da upravičeno dvomim, da so se poskusili prebiti skozi desetine strani dolgo prvostopenjsko odločbo ali poskusili razumeti argumentacijo ustavnega sodišča v zadnji odločitvi o razveljavitvi sodbe. A to vsaj pomeni, da ne bo nič čudnega, če še sama pristavim še svoj lonček in kratko povzamem misli, ki mi jih je vzbudilo dogajanje v preteklih dneh.

Moj prvi podarek gre odločnemu nastopu US, ko je enoglasno stopilo v bran ustavnim načelom. Zgoraj omenjeni principi so temelji človeški zakoni in veljajo za vsakega, pa naj bo to prvi minister ali brezdomec! 

Drugi poudarek se nanaša na neverjetno nestrokovnost komentatorjev in vsesplošno zavajanje javnosti s strani različnih akterjev. Denimo, Delova komentatorka v posnetku na spletni strani časopisa razlaga, kako sodišče "ni uspelo dokazati" očitanega dejanja ... Človek se vpraša, ali smo v srednjem veku, ko so sodniki tisti, ki obdolžencu dokazujejo krivdo. In ne, ne verjamem, da je razlog za to neumno izjavo v nepoznavanju ali pomoti, je prej v splošnem razumevanju delovanja sodišč s strani laičnega ljudstva. In to me pripelje do komentarjev samih sodnikov, ki so sledili odločbi US, češ da US ni preštudiralo vseh 22.000 strani spisa. Pa saj to niti ni njegova naloga! Je pa dovolj natačno preštudiralo obsodilno sodbo in iz nje vleklo svoje, verjamem, za določene sodnike in tožilstvo, sicer boleče zaključke. 

Dejstva v zadevi Patria nakazujejo močne težnje po podkupovanju in nelegalnih aktivnostih pri sklepanju poslov z državo. In če verjamem tistim bolj seznanjenim, je to v Sloveniji tako ali tako praksa pri vsakem večjem poslu. Boj s korupcijo je tako tretji poudarek mojega razmišljanja. Niti približno se ne strinjam, da bo odločba US otežila boj s korupcijo, kot trdi dr. Pirnat, z vsem spoštovanjem do njega. Pod pretvezo pravičnega boja vendar ne moremo teptati civilizacijskih standardov! Sicer utegnemo še končati kot Malezija, kjer, kot sem slučajno prebrala v neki znanstveni razpravi, teoretiki predlagajo uvedbo obrnjenega dokaznega bremena za kazniva dejanja korupcije. Na Nizozozemskem se sicer soočajo z istimi težavami (četudi je procentualno gledano tu korpucija prisotna v veliko manjšem obsegu). Koruptivna dejanja je težko dokazati in pred sodišče pridejo le redki primeri. Vendar pa je tukaj poudarek na preprečevanju in poudarjanju etične spornosti tovrstnih praks. Nizozemska je, v skladu s svojim praktičnim pristopom, menda celo razmišljala o seznamu vseh podjetij, ki so kadarkoli nastopala v "sumljivih" poslih. Ta bi se tako težje dokopala do novih poslovnih priložnosti s tem pa bi dajali ekonomske spodbude tistim, ki znajo posle sklepati brez dodatnih obljub in podkupovanj. Mogoče je to prava rešitev tudi za Slovenijo - najprej jasna in iskrena obsodba tovstnih praks, pa ne le na sodišču, predvsem v javnosti in v politiki, potem pa poudarek na izobraževanju in vztrajnemu preprečevanju korupcije (npr. s sprejetjem strožjih standardov, prevemu dobrih praks iz tujine itd.).